Splošna matura

Splošna matura me je kar strašila

Ko danes gledam za nazaj, je matura ena izmed tistih izkušenj, ki jih nihče preveč ne mara v tistem trenutku, s se je po letih spominjaš z nasmehov. Prav spomnim se tistega občutka, ko je bilo vse na kupu. Razne starejše generacije pa so nas strašile, da je splošna matura zelo zahtevna in se moraš res zelo učiti. 

Zato pa se spomnim kako dobro sem se moral organizirati, da sem se lahko vse kar sem rabil, naučil v ustreznem času. Ker pa sem bil gimnazijec, pa sem za maturo opravljal 5 predmetov. Imel sem najprej matematiko, slovenščino in tuj jezik angleščino. Ti predmeti so bili obvezni, kjer je bila slovenščina tudi na višji ravni. Nato pa sem si lahko izbral še dva predmeta, kjer pa sta bila moja izbira fizika in zgodovina. To pa sem izbral zato, ker me je zgodovina kar malo zanimala, fizika pa mi ni nikoli predstavljala težav.

Splošna matura me je kar strašila

Ko pa je prišlo do učenja, pa sem lahko dobil malo olajšanja. Hitro sem videl, da mi matematika in angleščina res ne delata težav, tako da sem se ta dva predmeta učil relativno sproščeno. Ko pa je prišlo do slovenščine, fizike in zgodovine, pa je bila to čisto druga pesem. To pa zato, ker je splošna matura zajemala res ogromno snovi, sploh pri zgodovini. Zato pa me je takrat kar malo zgrabila panika, vendar sem se vseeno dobro organiziral in se pridno učil.

Tedaj pa so se začeli dnevi, ko smo pisali splošno maturo. Najprej smo morali odpisati vse različne testne pole, nato pa imeti še ustni izpit za tiste tri glavne predmete. Ko pa je bilo vse to za mano, pa se mi je kar odvalil kamen iz srca. Moral sem še edino počakati na rezultate. 

S tem, ko pa je bila splošna matura opravljena, pa sem se končno lahko pripravil na moja študijska leta, kar me je že zelo veselilo. …

Psihoterapija

Psihoterapija mi je res pomagala

V življenju se včasih srečamo v situacijah, ko ti v glavi nekaj preprosto ne da miru. Ne gre za to, da bi bili na tleh, ali v nekem drastičnem obupu, ampak preprosto nekaj ne štima in ti ne da miru. Zaradi tega pa so lahko celotni dnevi precej sivi in neprestano v nečem razmišljamo. S tem pa sem se tudi sam nekaj časa nazaj znašel. To pa je močno vplivalo tudi na odnose z domačimi, saj so se konkretno poslabšali. Zato pa sem vedel, da bom tukaj moral najti kakšno pomoč, čeprav mi je bilo to težko samemu sebi priznati. 

Smer, v katero sem se nagibal, pa je bila psihoterapija. Zdelo se mi je namreč, da bi mi lahko že kakšen pogovor s psihoterapevtom pomagal. On bi me namreč lahko poslušal, ter bi mu povedal vse, kar imam v glavi, pri čem pa bi mi lahko na svoj način pomagal in se pogovoril.

Psihoterapija mi je res pomagala

Zato pa sem se res dogovoril za psihoterapijo. Na začetku pa sem bil glede tega seveda malo skeptičen. V prvi vrsti pa si kar nisem želel priznati, da to res potrebujem. Ker pa sem videl, da to stanje ne pelje več nikamor, pa sem se nato le vdal.

Tisti pogovor, ki pa mi ga je dala psihoterapija, pa mi je res presenetljivo pomagal. Že samo to, da sem lahko nekomu povedal vse, kar sem imel v glavi in me je res dobro poslušal in z mano sočustvoval, mi je precej pomagalo. Po prvemu pogovoru s psihoterapevtom pa še ni bilo čisto vse razčiščeno. Je pa bistveno pomagalo, zaradi česar pa sem se dogovoril še za en termin.

Tedaj pa mi je psihoterapevt res lahko pomagal in mi dal neko rešitev, kateri lahko sledim. Že sama psihoterapija po sebi, pa je bila v precej veliko pomoč, tako da sem res vesel, da sem se za to odločil. …