Zvočnik sem dolgo časa jemala kot samoumeven kos opreme. Nekaj, kar pač oddaja zvok in mora delovati. Nisem razmišljala o njem, dokler se ni pokvaril ali dokler zvok ni postal moteč. Šele ko sem ga zamenjala, sem ugotovila, kako zelo vpliva na to, kako doživljam glasbo, pogovore in celo tišino med skladbami.
Prvi zvočnik, ki sem ga res opazila, ni bil najdražji in ni imel impresivnih specifikacij. Bil pa je uravnotežen. Zvok ni silil v ospredje, ni bil agresiven, ampak prijeten. Nenadoma sem glasbo poslušala dlje časa, brez utrujenosti. Takrat sem dojela, da zvočnik ne ustvarja glasbe, ampak jo interpretira. In ta interpretacija je lahko zelo različna.
Zvočnik ima zanimivo vlogo v prostoru. Ne glede na to, kako majhen je, vedno vpliva na vzdušje. Ko je zvok dober, se prostor zapolni na naraven način. Ko ni, postane naporen, oster ali prazen. In zanimivo je, kako hitro se telo odzove na to. Ramena se sprostijo ali napnejo, pozornost se poveča ali razprši. Zvočnik govori telesu, še preden se tega zaveš.
Sčasoma sem začela opažati, da ne poslušam več samo glasbe, ampak tudi način, kako zvočnik diha. Kako se nizki toni ne vsiljujejo, kako so glasovi jasni, brez ostrine. Dober zvočnik ti ne dokazuje svoje moči. Ni mu treba biti glasen, da je prepričljiv. Njegova vrednost je v ravnotežju.
Zame je zvočnik postal nekaj podobnega sogovorniku. Če je slab, te hitro izčrpa. Če je dober, ga skoraj pozabiš. Glasba teče, misli se umirijo, prostor dobi svojo globino. In prav to mi je pri dobrem zvočniku najbolj všeč. Ne zahteva pozornosti, ampak jo podpira.
Danes zvočnik izbiram drugače kot nekoč. Ne po številkah, ne po obljubah, ampak po občutku. Kako se ob njem počutim po desetih minutah, ne po desetih sekundah. Ker sem ugotovila, da zvočnik ni dodatek. Je filter med zvokom in mano. In ko je ta filter prav nastavljen, vse zveni bolj smiselno.…