Dolgo sem imela do ličil precej preprost odnos. Malo pudra, maskara in to je večinoma vse. Ko so mi prijateljice začele govoriti o tem, kako zelo jim olajšajo jutra umetne trepalnice, sem bila skeptična. Zdelo se mi je, da so preveč opazne, preveč umetne in da zagotovo niso zame. Vse dokler nisem nekega dne, bolj iz radovednosti kot iz potrebe, rezervirala termina.
Prvič sem bila predvsem živčna. Bala sem se, da bom iz salona prišla z videzom, ki mi ne bo blizu. A že na začetku sva se s stilistko pogovorili o tem, kaj želim. Poudarila sem, da hočem nekaj naravnega, nekaj, kar bo samo malo poudarilo pogled. Takrat sem ugotovila, da umetne trepalnice z naravnim videzom niso ena sama stvar, ampak širok spekter možnosti.
Ko sem po koncu odprla oči, sem bila presenečena. Ne zaradi dramatičnega učinka, ampak ravno obratno. Pogled je bil bolj odprt, obraz bolj spočit, jaz pa sem še vedno prepoznala sebe v ogledalu. Nihče ne bi rekel, da imam kaj dodatnega, le da izgledam bolj sveže. Takrat sem prvič razumela, zakaj imajo umetne trepalnice toliko privrženk.
Največjo razliko sem opazila v vsakdanjem življenju. Zjutraj nisem več razmišljala o maskari, zvečer nisem preverjala, ali se je kaj razmazalo. Tudi po dolgem dnevu ali vadbi je bil pogled še vedno urejen. Umetne trepalnice mi niso dodale glamurja, ampak mir. In to je bila zame največja vrednost.
Seveda sem se morala navaditi na vzdrževanje. Ne drgneš oči, paziš pri čiščenju obraza, hodiš na redne popravke. A vse to se mi je zdelo manj naporno kot vsakodnevno ličenje. Sčasoma so umetne trepalnice postale del moje rutine, nekaj povsem običajnega, ne več posebnost.
Če bi morala komu svetovati, bi rekla tole: manj je več. Dobro narejene umetne trepalnice ne kričijo po pozornosti, ampak tiho opravijo svojo nalogo. In ko so narejene premišljeno in strokovno, niso maska, ampak samo lep poudarek tega, kar je že tam.…