V življenju se včasih srečamo v situacijah, ko ti v glavi nekaj preprosto ne da miru. Ne gre za to, da bi bili na tleh, ali v nekem drastičnem obupu, ampak preprosto nekaj ne štima in ti ne da miru. Zaradi tega pa so lahko celotni dnevi precej sivi in neprestano v nečem razmišljamo. S tem pa sem se tudi sam nekaj časa nazaj znašel. To pa je močno vplivalo tudi na odnose z domačimi, saj so se konkretno poslabšali. Zato pa sem vedel, da bom tukaj moral najti kakšno pomoč, čeprav mi je bilo to težko samemu sebi priznati.
Smer, v katero sem se nagibal, pa je bila psihoterapija. Zdelo se mi je namreč, da bi mi lahko že kakšen pogovor s psihoterapevtom pomagal. On bi me namreč lahko poslušal, ter bi mu povedal vse, kar imam v glavi, pri čem pa bi mi lahko na svoj način pomagal in se pogovoril.
Zato pa sem se res dogovoril za psihoterapijo. Na začetku pa sem bil glede tega seveda malo skeptičen. V prvi vrsti pa si kar nisem želel priznati, da to res potrebujem. Ker pa sem videl, da to stanje ne pelje več nikamor, pa sem se nato le vdal.
Tisti pogovor, ki pa mi ga je dala psihoterapija, pa mi je res presenetljivo pomagal. Že samo to, da sem lahko nekomu povedal vse, kar sem imel v glavi in me je res dobro poslušal in z mano sočustvoval, mi je precej pomagalo. Po prvemu pogovoru s psihoterapevtom pa še ni bilo čisto vse razčiščeno. Je pa bistveno pomagalo, zaradi česar pa sem se dogovoril še za en termin.
Tedaj pa mi je psihoterapevt res lahko pomagal in mi dal neko rešitev, kateri lahko sledim. Že sama psihoterapija po sebi, pa je bila v precej veliko pomoč, tako da sem res vesel, da sem se za to odločil. …