string(10) "expression"
Prvič sem šla v savne na priporočilo prijateljice. Rekla je, da je to najboljši način, kako se sprostiti po stresnem tednu. Jaz pa sem bila skeptična. Nisem si predstavljala, da bom uživala v tem, da sedim v prostoru, kjer je 80 stopinj. Ampak sem se pustila prepričati.
Ko sem stopila v prvo savno, me je najprej presenetil vonj po lesu. Toplota me je objela, a ne tako, da bi bilo neprijetno. Bolj kot nekakšen topel objem. Sprva sem mislila, da ne bom zdržala dolgo, a z vsako minuto sem čutila, kako se moje telo sprošča. Ugotovila sem, da savne res niso samo vroč prostor, ampak prava terapija.
Kasneje sem začela raziskovati različne vrste. Finska savna, infrardeča, turška… Vsaka ima svoj čar. V infrardeči sem se počutila, kot da me greje od znotraj, v turški pa mi je bila všeč vlaga, ki je naredila kožo mehko. Spoznala sem, da savne ponujajo veliko več kot le sprostitev. Vsaka deluje drugače na telo in počutje.
Najboljši del pa pride po obisku savne. Ko sem se prvič ohladila pod mrzlim tušem in nato legla v počivalnik, sem imela občutek, da sem prerojena. Kot da bi se stres stopil iz mene skupaj s kapljicami potu. Od takrat naprej so savne postale del moje rutine, kadar potrebujem reset.
Spomnim se tudi, ko sem šla enkrat sama. Brez prijateljic, brez pogovorov, samo jaz in tišina. To je bil poseben trenutek. Ugotovila sem, da savne niso le prostor za druženje, ampak tudi kraj, kjer lahko ostaneš sam s sabo, se umiriš in zbereš misli.
Seveda pa sem spoznala tudi, da moram biti pozorna na svoje telo. Preveč časa v savni ni dobro, pa tudi pitje vode je nujno. Naučila sem se poslušati sebe in iti ven, ko začutim, da je dovolj. Tudi to je del izkušnje – spoznati svoje meje.