Ko sem še živela doma, sem zelo rada hodila na sprehode. Za sprehode sem močno navdušila tudi mojega očeta in končno so začela skupaj nekaj početi. Začela sva hoditi po celem kraju. Vsak dan sva naredila vsaj 7 km. Vedno sva bila ponosna, en na drugega, še posebej jaz, saj sem videla, kako težko je bilo začeti za mojega očeta. Moj oče se je boril s prekomerno težo kar nekaj časa in ko se je končno odločil nekaj narediti za to sem bila nanj zelo ponosna. Odločil se je, da se mi pridruži pri sprehodih. To je bila odlična ideja, saj mi je bilo počasi že dolgčas. En drugega sva začela spodbujati v tej najini poti in obadva sva bila na cilju zelo vesel.
Potem pa sem se preselila in najini sprehodi so se nekako zaključili. Oče je celo dobil putiko, kar je bilo za njega zelo težko. Začeli so ga boleti prsti na nogi in kar naenkrat ni moral več hoditi na sprehode. Spet je začel pridobivati odvečne kilograme in nisem več vedela, kaj narediti. Putika je kar precej resna zadeva. Na žalost za njo še ni zdravila. Sem pa veliko brala o temu tudi na spletu. Samo napišeš na splet putika in dobiš zelo veliko informacij. Najprej ti seveda povejo, kako sploh pride do tega in kaj se dogaja v tvojem telesu, nikoli pa ne povejo, kaj točno ozdravi putiko. Brala sem tudi, da putika načeloma mine po nekaj dneh. Bolečina traja približno 5 do 10 dni in če do takrat ni v redu, je dobro, da se oglasimo pri zdravniku. Moj oče ima to srečo, da ga boli približno 3 dni in potem je v redu. Ampak vseeno je izgubil voljo za hoditi na sprehode. Kar je pa meni zelo žalostno, saj vem, kam bo to šlo.
Na spletu sem brala, da ko se pojavi putika je dobro da se uležeš na kavč in dvigneš prizadeti del. To sem očetu tudi predlagala in to mi je tudi pomagalo, da ga je po 3 dneh nehalo boleti. Zaenkrat še vedno raziskujem, kako bi lahko ustavila putiko prejemajo očetu, a zaenkrat sem tu še neuspešna.…
