string(10) "expression"
Stara sem 9 let in hodim v 3. razred. Jeseni sem v šoli slabo videla tablo, zato sem prepisovala od sošolke. Učiteljica je to opazila in poklicala mamico. Pri zdravnici so ugotovili, da potrebujem očala, in takrat sem se prvič vprašala, kakšni bodo moji okvirji za očala in ali mi bodo pristajali.
Bala sem se, da se mi bodo smejali. Fantu v našem razredu, ki nosi debela očala, nekateri pravijo štirioki. Mamici sem rekla, da očal ne bom nosila, ker nočem, da so moji okvirji za očala razlog za posmeh. Objela me je in rekla, da bova poiskali takšne, ki mi bodo všeč.
V trgovini je bila cela stena očal. Prodajalka me je posadila na visok stol in mi prinašala okvirje enega za drugim. Nekateri so bili preveliki, drugi so me tiščali za ušesi. Potem so na mizo prišli okvirji za očala v vijolični barvi, z majhnimi srebrnimi zvezdicami na ročajih.
Takoj sem vedela, da so to moji. Mamica je vprašala za ceno, ki je bila 90 Eur. Prodajalka je pojasnila, da so ti okvirji za očala narejeni iz upogljivega materiala, ki se ne zlomi, če nanje sedeš. Mamica se je nasmejala in jih kupila, ker na stvari res pogosto sedem.
Prvi dan v šoli sem imela trebuh v vozlu. Ko sem vstopila v razred, je sošolka zavpila, da so moji okvirji za očala najlepši v šoli. Potem so vsi hoteli pomeriti očala, a sem jih dala samo najboljši prijateljici. Ona zdaj tudi hoče očala, čeprav dobro vidi.
Fantu, ki mu pravijo štirioki, sem rekla, naj mi pove, če ga bo kdo zbadal. Zdaj na odmoru sediva skupaj in primerjava očala. Njegovi okvirji za očala so modri, z gumico zadaj, da mu ne padejo pri nogometu. Rekel je, da bo naslednjič izbral zvezdice.
Zdaj vidim tablo do zadnje črke in ne prepisujem več. Zvečer očala položim v škatlico ob postelji, da jih zjutraj najdem. Babica pravi, da so moji okvirji za očala kot okno, skozi katero zdaj vidim svet ostreje in malo bolj vijolično.