Pred kratkim sva z možem v nakupovalnem centru srečala prijatelja, ki ga res že dolgo časa nisva videla. Razveselili smo se eden drugega in se odpravili na pijačo. Med pogovorom sva z možem izvedela, da se je preselil na kmetijo svojega strica in se odločil, da bo redil piščance. Trenutno se ukvarja s tem, kako bi si uredil sistem za krmljenej perutnine, saj mi krmljenej vzame veliko časa.

Prijatelju sistem za krmljenej perutnine prihrani čas in olajša delo

Vsako jutro in zvečer mora ročno napolniti vse krmilnike in, ker je tega veliko, mu vzame tudi veliko časa. Ta sistem za krmljenej perutnine si je ogledal pri enem znancu, ki ga že vrsto let uporablja in je z njim zelo zadovoljen. Sedaj pa dela sam na tem, da ga bo vzpostavil. Naredil si je idejni načrt in je že čisto pri koncu s svojim projektom. Mož mu je rekel, da mu verjame, da bo to uspešno rešil, saj je bil že od majhnega tehnični tip in ima že vse skoraj v krvi. Ker je moža zanimal ta projekt, ga je vprašal, da mu razloži, kako je ta sistem za krmljenej perutnine narejen. Prijatelj je navdušeno začel pripovedovati, kako je sestavljen. Ima zunanji silos, kjer je shranjena krma, potem ima cevi oziroma polže, ki služijo za transport ter pogonski mehanizem in krmilnike, ki so razporejeni po vsem hlevu. Tako se krma iz silosa ovaja po ceveh do krmilnikov, kjer lahko  kokoši potem uživajo krmo. Sicer čisto preprosto za slišat a za naredit ta mehanizem, da prav poganja s pomočjo polža krmo po ceveh pa je bilo malo bolj zapleteno narediti.

Sicer to ne pomeni, da sedaj on nima več dela. Še vedno mora biti zraven pri krmljenju, da nadzira krmilnike, da so dosegljivi vsem kokošim, prav tako mora slediti, da krma kje ne zastaja in se ne pokvari, spremljati mora tudi delovanje motorjev. Je pa res pri tem manj sklanjanja in prepogibanja po tleh in kljub temu je vse hitreje opravljeno. Mož mu je čestital, da se je tega lotil in uspešno končal.